Doncha: Pozdravljeni, dragi bralci. Zopet je tu vaša najljubša Antena, ter z njo tudi najina rubrika. Naj vas opozorim, da bodo od zdaj naprej besedila, ki jih piševa s 100jkotom, objavljena tudi na blogu Lajfstajl, na spletni strani http://oflajn.blogspot.com, kjer lahko predlagate teme, z nama delite mnenja, naju pohvalite ali celo skregate…

100jko: Kaj pa to kak lepo sem jaz spedenal blog? Tako lep je... Pa pozabla si tud povedat, da....

Doncha: Torej, ljudje smo unikati. Vsak zase, nekaj posebnega, nekaj drugačnega. Vseskozi se pojavljajo skupine »posebnežev«, ki povzročijo velik BUM v družbi. Kaj je normalno in nenormalno se določa le s količino pripadnikov posamezni skupini. Torej, kdo smo, da sodimo, kaj je prav in kaj narobe? Kaj sprejemljivo in kaj ne?

100jko: Em... Očitno se me ignorira. Naprimer meni je čisto ne sprejemljivo, da me nekdo prekine v sredini stavka, ko ravno govorim o zelo...

Doncha: Ob vsakem koraku nas spremlja kopica plakatov, ki oglašujejo od telefonov pa do gobove juhe. Veliko projektov se odvija tudi okoli teme enakost, demokracija, pravice… V času, v katerem se poudarja svobodno voljo, pa se vseeno srečujemo z raznimi nasprotovanji in upiranji proti drugačnim. Tistim, katerih drugačnost je bila položena v zibelko, še bolj pa tistim, ki so si jo pridobili skozi razvoj- z vplivi družbe, morda družine, celo samodejavnosti. Izpostavila pa bi problem istospolnega partnerstva.
Ni skrivnost, da se istospolno partnerstvo pri moških pojavi že v času prvih civilizacij. Zakaj prej pri moških, kot ženskah? Sklepam, da sta na to vplivali takratna družba ter kultura, saj so bile ženske v večini podrejene svojemu možu, kot pa narekuje Dioniz, so v tem času živeli zelo razuzdano, ter ves čas žurirali.
Kako je s tem danes? Homoseksualstvo je bilo vedno prisotno, le da se o tem ni govorilo. In če ste danes na strani demokracije, se boste jutri zgrozili ob strastnem poljubu dveh fantov. Imam prav? Takšne stvari so še vedno velik tabu. Družba bolj sprejema lejzbike kot geje, verjetno zaradi večnih moških sanjarjenj npr. o sexy dvojici pri spolnih igricah. Priznajmo pa si, da je homoseksualstvo danes že skoraj »v modi«.
Nekako se ne morem odločiti na katero stran naj stopim. Ker me ljudje sprejemajo takšno kot sem, z vsemi svojimi slabostmi in prednostmi, si tudi za druge želim enak občutek zadoščanja in mirnega življenja. Ljubezen je vsekakor boljša, kot sovraštvo, pa naj se razvije med dvema ženskama, moškima ali pa med moškim in žensko. Podpiram tudi poroke med istospolnimi partnerji. Komu mar še nekaj papirjev, s katerimi se zaobljubimo svojem partnerju? Smo z istospolno poroko prikrajšani s čim? Ima to kakšen poseben vpliv na nas? Nima. Strinjam se z vsem, dokler se par ne odloči za posvojitev. Že res, da s posvojitvijo sirota dobi starše, dom in toplino, vendar menim, da bi zaradi predsodkov družbe, ne sprejemanja drugačnosti otrok moral prestati veliko hudega. Družba bi ga verjetno odrivala, se iz njega norčevala, kljub temu, da sam ni kriv ničesar. Nekako pa se mi zdi, da bi se otrok po zgledu staršev odločil za istospolnega partnerja, ko bi odrastel. In tako bi se nadaljeval cikel, ki bi pripeljal do popolne enakosti, mogoče celo prevlade istospolnih družin.
Kot pravijo »čudna so pota Gospodova« in le on je tisti, ki lahko sodi. Kaj pa vem…


100jko: Uff! Danes si pa zbrala temo. A nisem jaz ponavadi filozof? Problem istospolnih partnerjev? A je to res neki problem? Pa niti ni. Osebno nimam nič proti homoseksualno usmerjenim ljudem. Ampak nekako nočem imeti stika z njimi. Zakaj? A v naravi vidimo dve želve, ki se naskakujeta? Vidimo kdaj opičje samice da se naskakujejo vse povprek? Pa recimo, da slučajno vidimo kaj takega. A obstaja kateri izmed vas, dragi bralci, ki bi se mu to zdelo normalno? Pomoje ne. Prepričan sem celo, da je homoseksualnost neke vrste psihična motnja. Pravzaprav imam občutek, da je pravih gejev zelo zelo malo. Veliko več je teh gej wannabejev, ki želijo tako pritegniti pozornost. Se spomnem ko so se pri mojih 14 dekleta stiskale pa objemala pa tubi poljubljale, če so bile dovolj pod vplivom. Pa to niso počele ker so bile lejzbike, daleč od tega,to so počele ker so želele biti opažene. Hotele so, da se o njih govori in razmišlja. Hja no... a ni zdaj isto? Če si gej se moreš obleči v roza srajčko, rumene hlače, nositi roza svilen šal in govoriti kot, da so mu z upanjem, da boš kdaj ime žensko odpadla tudi jajca. Meni se zdi to prenapihovanje gejstva nekaj čisto neprimernega. Izpade ravno tako kot, da želi povedati celem svetu da je gej. Pa smo spet tam – pozornost. A je naklučje, da je večina moških gejev obkrožena z kopico ženskih prijateljic. NI. Mogoče mu res ni več do sexa z žensko, mu pa na vsak način ugaja biti v njihovi družbi. Pa ne rečem, da je narobe,da ime ženske prijateljice. Ampak, da pa hodijo skupaj k frizerju, pedikerju, masaže in konec koncev tudi skupaj lulat. Pomeni morajo moški geji postati ženska? Zanimivo. Zakaj se to pri ženskah ne dogaja? Pomoje ker ženske postanejo lejzbike zaradi drugih razlogov. Meni se zdi da se lejzbike oddaljijo od moškega spola, želijo svetu dokazati, da ne potrebujejo moških. Mogoče pa nočejo biti v stiku z moškimi, da jih slučajno ne zanese nazaj na stara pota. Hjooooj no, zdaj se vsi geji prijemajo za glavo in mislijo kak nimam pojma – gej se rodiš. Mhm. Zato pa vsak moški gej najprej vstraja z žensko dve leti, potem pa postane gej. Kr neki... Aja, da se dotaknem teme o istospolnih družinah. Odobravam, sploh pa to posvajanje. Pa naj bo otrok ozmerjan v šoli, pa naj ima slab vzor doma, pa naj se mu celo šanse da postane gej povečajo. Še vedno je bolše to, kakor pa stradanje na ulici ali v samota v domih.
Neglede na vse kar sem tukaj povedu ostajam odprtomiselen. Kaj pa vem. Mogoče se tudi meni zmeša ob tej ženski (Doni) in postanem gej. Nikoli ne veš...

Doncha: Popolna neznanka za moške svetove. Ne toliko zaradi naše zakompliciranosti, temveč zato, ker nas nikoli niso poskušali razumeti. Smo bolj čustvena bitja, ki si želimo nežnosti in romantičnosti. Ne pravim, da nismo tudi divje in živahne… seveda smo, le da se vedno nato vrnemo nazaj k nežnosti, ko se zdivjamo.
In v vsem tem našem umirjanju potrebujemo nekoga, ki nas pocrklja po dolgem in po čez, ki nam da vedeti, da smo nekaj posebnega, da nas ima rad, da se čutimo ljubljene in varne. Ni pomembno kje, kdaj in zakaj, samo, da je cartanje! Nežni dotiki, miljoni poljubov, vse kar si lahko želimo.
Ženske smo multipraktiki, ki potrebujejo za delovanje lepe besede ter nenehno pozornost. In ravno moški so tisti, ki nam dajejo samozavest, samozaupanje, dobro voljo, ki jo nato uporabljamo na vseh drugih področjih, na katerih smo aktivne.
Torej moški, če hočete uspešno žensko, jo naredite srečno.


100jko: Jst bom o tej temi kratki in jedernat. Sj ni pene da vas lubčkamo, objemamo, pazimo, mazimo in te stvari. Tko, da je moje sporočilo preprosto:

100jko: Lep pozdrav dragi bralci. To, kar trenutno berete, je novopečeni Antenin blog. Piševa ga Marko Stojanović, znan tudi kot 100jko (20) in Dona Gomilšek – Doncha (16). Blog bo poln hudih, globokoumnih razmišljanj in razglabljanj o tem, zakaj so ženske bolj smotane kot moški.

Dona: …In zakaj so moški tako zagledani vase, da dejansko verjamejo, da so boljši in, da bi brez problemov preživeli brez žensk (:

100jko: Hecam se! Pa saj veš, da ne morem iz svoje kože. Nič drugega mi ne daje večjega veselja, kot to, da te mučim. Trenutno ne vem kaj pisat in sem v blokadi. No... mogoče se v naslednji sekundi in pol kaj spremeni … ne... ni se ... jebi ga... Samo nekaj me pa res zanima. A sem jaz edini, ki ga je strah veselega decembra? Toliko fešt, toliko različnih dogodkov in toliko dela. Kot novopečenemu brucu mi žurke niso nič tuje, ampak toliko različnih, v tako kratkem času je pa izziv tudi najboljšim…

Dona: …In verjetno tudi izziv, kako se izgovoriti pred punco, da lahko med vikendom pobegneš na žur? Vsekakor bom verjetno prva, ki ti bo, celem zašmrkanem, naslednji dan kuhala čaj… Torej, lep pozdrav še iz moje strani. Ravnokar ste dobili razlog več, zakaj boste listali Anteno (beri: in se za dalj časa ustavili na najini strani).
Torej, kaj pričakujeva od Silvestrske noči??


Dona: December si predstavljam kot mesec tisočerih lučk, nakupovalnih mrzlic, vonja po cimetu in piškotih, okrašenih smrečic, ki se bohotijo v dnevnih sobah... Motivi, ki kljub vsakoletnem ponavljanju, v nas še vedno prižigajo posebna pričakovanja. Takšna, ki se morda rojevajo vedno znova, ali pa so v nas zarisana že vse od malih nog, ter tvorijo nek popoln vzorec, kako naj bi se ta magični čas odvijal.
Še posebej dekleta, kot predstavnice nežnejšega spola, nanj gledamo kot na nekaj posebnega, kot čas velikih priložnosti in upamo, da se bo ravno v odštevalnem času do novega leta, poleg nas, s šampanjcem v roki, pojavil hudo dober tip. 5,4,3,2,1 in že nazdravljaš z noro simpatičnim kosom mesa, ki se je tako skrivnostno kot sam pravi "slučajno" zaletel vate, ter ostal priliman na tvoj obraz naslednjih nekaj minut. Ženske nasploh hrepenimo po pozornosti moških, katerih oči izdajajo in hkrati veliko skrivajo. Upam si trditi, da bi se vsaj dve tretjini žensk strinjali z mano, če ne več... Sama spadam v podskupino "žensk romantičark", ki nikakor ne morejo brez sanjarjenja. Ravno zato si od Silvestrovega večera obetam zelo veliko, ter včasih Mojega zelo nerada delim z njegovimi pivskimi kolegi :). Zato raje izkoristim Božič za neskončna cartanja ob svečkah, na Silvestrovo pa se posvetim kuhančku ter norenju naokoli. Prestopiti v novo leto samski?? Ah, kaj pa vem... mogoče je za mladostnike 16minus to res zanimivo, pa vendar dajem prednost tako opevanem Silvestrskem poljubu, ki je višnja na vso praznično smetano.
Kaj me tokrat čaka? Me bodo razveselili, pocartali, napili ali celo užalostili?? Če sta Božiček in Dedek Mraz prebrala moje pismo, bo vse OK. Puncam pa nasvet: »Fante na vrvico!«


100jko: „Fante na vrvico!“ Hehehe. Na verigo draga, verigo! OK. Šibam na temo. December – mesec tisočerih stvari. Večeri, ko v prijetni družbi sediš v krogu s prijatelji in uživaš v globokih debatah, ki nastajajo. Najbolj mi je ostal v spominu tisti hudo hladen večer, ko smo razglabljali o tem, kako vse stvari dobijo dvojčka po nekaj kozarcih kuhanega vina. Hja, kaj ta mraz počne s človeškim umom :) Kje sem ostal? Aaa... Silvestrovo je čas, ki okupira moje možgane za daljše obdobje. Dan pred, razmišljam le o tem kje bom, s kom bom, kakšen bom, kje bom prespal in kdo bo nudil prevoz. Dan po novem letu pa je vedno zelo kratek. Prebudi me nežen glas, katerega lastnica me je rodila dvajset let nazaj: „Marko!!! Dej mi prosim povej kak ti je uspelo zasrati čisto vso obleko?! Razumem, da umažeš bulerje ampak kako ti uspe umazati čisto vsak kos obleke? Misliš da bom jst pucala za tabo!?“ Ta nežen glasek me v tistem trenutku resnično ne moti, ker se v moji glavi odvija film prejšnjega večera... S kom sem ležal tam na ledu? Kdo nas je fotografiral? Zakaj nisem prespal pri punci? A je tamala kej jezna? Komu sem pomagal jelene klicat? In kdo od naših se je metal po stopnicah? Na vsa ta vprašanja in še mnoga druga dobivam odgovore čez cel dan. Včasih je toliko lukenj, da se počutim kot detektiv. Če pa sem iskren, pa vam moram povedati, da večino odgovorov niti nočem vedeti... Kakorkoli že. O letošnjem praznovanju vem le to, da bom „prisiljen“ deliti prvi silvestrski poljub z mojo drago, da bom verjetno gledal ognjemet in da se bom glasno drl, ko bomo odštevali zadnje sekunde tega leta. Ostalo za enkrat ostaja v megli. Nekateri starejši bi lahko ob branju tega prispevka celo pomislili, kako neodgovorna je današnja mladina, da v vsako početje vključuje alkohol in glasno dretje. Hja, nimam nič konkretnega povedati v naš zagovor, tako, da vas zapuščam s prepevanjem tega komada: „Delam kar paše mi, le enkrat se živi...“ od Šank Rock-ovcev.

Srečno 2009 vam želita 100jko in Doncha!